Predsednik ZDA Joe Biden je podnebno krizo uvrstil najvišje med svojimi prioritetami. Biden se je zavezal, da se bo, poleg omejevanja globalnega segrevanja ozračja, v svojem predsedniškem mandatu prednostno posvetil končanju pandemije zaradi koronavirusa, obnovi gospodarstva in odpravi rasnih neenakosti.
Predsednik ZDA Joe Biden je podnebno krizo uvrstil najvišje med svojimi prioritetami. Biden se je zavezal, da se bo, poleg omejevanja globalnega segrevanja ozračja, v svojem predsedniškem mandatu prednostno posvetil končanju pandemije zaradi koronavirusa, obnovi gospodarstva in odpravi rasnih neenakosti.
“S podnebnimi spremembami se bomo spopadli tako, kot nikoli poprej”, je napovedal Biden v Ovalni pisarni, tik preden je – na dan svoje zaprisege – podpisal sedemnajst izvršilnih odredb. Istočasno je bilo v OZN poslano pismo, s katerim je bil uradno sprožen tridesetdnevni postopek za vnovično sprejetje ZDA med države podpisnice Pariškega sporazuma, s katerim se je skoraj 200 držav zavezalo k zmanjševanju emisij, povzročiteljic segrevanja planeta, s tem pa tudi k omejitvi najhujših posledic podnebnih sprememb. Po svetu so te odločitve naletele na topel sprejem, saj nanje lahko gledamo kot na prelom s Trumpovo politiko, ki je dajala prednost ZDA (“America first”), tako na področju boja proti podnebnim spremembam, širše gledano pa tudi pri udeležbi ZDA v mednarodni areni.
Okoliščine bi težko bile boljše, a bo zaveze brez trdega dela in zares močne odločenosti zakonodajalcev, težko uresničiti. Česar Biden ni omenil, je, da bo z zelo majhno večino v Senatu, kjer se najde tudi kakšen senator, ki na okolje nima enakih pogledov, kot on sam, težko spravil skozi ukrepe v obliki odločnejše zakonodaje, ki jo takšne okoliščine terjajo.
Torej, po eni strani je ključnega pomena to, da ZDA prevzamejo pobudo v mednarodnih prizadevanjih na področju podnebnih sprememb, kar bi bilo zagotovo lep korak naprej, glede na nazadovanje v zadnjih štirih letih. A po drugi strani se morajo ti cilji uresničiti čim prej – in poleg tega omogočiti ustvarjanje novih delovnih mest, po možnosti pa še gospodarsko rast; to je zelo težko, kot je vidno tudi na primeru kontroverznega naftovoda Keystone XL. S podpisom izvršilnih odredb je Biden med drugim preklical dovoljenje za gradnjo naftovoda Keystone XL, po katerem bi težka nafta s kanadskih skrilavcev tekla proti Mehiškemu zalivu. Kanadska družba TC Energy je svoje delovanje na vodu začasno ustavila. Medtem, ko je takšna odločitev seveda dobra za okolje, je Biden s to potezo prizadel potrošnike in delavce, saj jih je na tisoče v gradbeništvu ostalo brez služb. Vedno znova se kaže, kako težko je ohranjati ravnovesje med odnosom do okolja in gospodarskim napredkom.
Brezogljična električna energija do leta 2035 in brezogljična država do leta 2050 sta ambiciozna cilja, vendar mora prehod na čistejše oblike energije upoštevati realnost. V ZDA je trenutno dvesto osemdeset milijonov avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem. To pa postavlja vprašanje, kaj bomo naredili, če naravni vir, ki poganja avtomobile, ne bo več na voljo. Na virtualnem Svetovnem gospodarskem forumu je John Kerry, Bidnov posebni odposlanec za okolje, spodbujal vodilne gospodarstvenike, naj se prednostno posvetijo zmanjševanju emisij, za kar jim je obljubil velike dobičke. “Prihodnost z nič emisijami ponuja odlične priložnosti za gospodarstvo, za čista, zelena delovna mesta, za gospodarsko rast”, je povedal, ter poudaril dejstvo, da je najvišje ocenjena avtomobilska družba na svetu danes Tesla, ki proizvaja samo električne avtomobile. Dodal je še, da bo družba Mitsubishi Heavy Industries v Avstriji kmalu dokončala jeklarno z nič neto emisijami ogljikovega dioksida.
Novembra se bodo predstavniki držav, sodelujočih pri Pariškem sporazumu, srečali v Glasgowu in objavili ostrejše in ambicioznejše cilje za zmanjševanje emisij v svojih državah. Kot pravi pregovor, zaupanje pride peš, odide pa na konju. Ponovno vzpostavljanje tega zaupanja bo za Bidnovo administracijo zagotovo bolj podobno pešačenju, tako kot je na konju odšlo skupaj s Trumpovo administracijo, ko je ta odstopil od Pariškega sporazuma, saj so bila za boj s podnebnimi spremembami izgubljena štiri pomembna leta. Vrh COP26 v Glasgowu bo tako lakmusov papir, ki bo pokazal, kako se je obnesel Bidnov pristop in ali bo svet, pod pokroviteljstvom ZDA, res lahko oblikoval ukrepe za preprečitev najhujših podnebnih sprememb. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali je pot, na kateri smo, dejansko prava za boj proti podnebnim spremembam, ali pa bo treba poseči po bolj drastičnih ukrepih.
