Slovenija je po deležu uporabe obnovljivih virov v svoji porabi energije, ena od vodilnih držav v Evropi, in sicer zahvaljujoč številnim rekam po vsej državi, kjer so postavljene hidroelektrarne za proizvodnjo elektrike. Kljub temu pa je poleg hidroelektrarn le malo energije v Sloveniji proizvedene s pomočjo sonca, vetra ali drugih, alternativnih virov energije. Cilj, ki ga je postavila Evropska komisija (EK), predvideva, da bo ta delež do leta 2030 narasel na 37 % in pričakuje, da bo slovenska vlada sprejela ustrezne ukrepe in svojo zavezo izpolnila. To zajema tudi izboljšanje investicijskih priložnosti in strategij, kar pomeni specifikacijo stroškovno učinkovitih politik z namenom zagotavljanja učinkovitega izpolnjevanja. Poleg tega EK Slovenijo spodbuja k diverzifikaciji, saj bo država le tako zmožna zagotoviti doseganja ciljev na področju zanesljivosti oskrbe z energijo. Zmanjšanje odvisnosti v določenih sektorjih, fleksibilnost in nadaljnja integracija trga, so tako ključnega pomena pri vzpostavljanju pogojev za čistejšo prihodnost. Spodbuja se tudi makro regionalni pristop, in sicer z vidika sodelovanja na ravni celotnega ekosistema, kar lahko še nadalje zmanjša skupni regionalni ogljični odtis. Glede na poročilo EK je 21 držav EU že popolnoma »brez premoga« ali pa so se z individualnimi roki že zavezale k njegovi opustitvi (vključno z opustitvijo lignita in šote), medtem ko sta Češka in Slovenija še v fazi razmišljanja o opustitvi.
Bistveni koraki v zgoraj omenjeno smer so sprememba v mišljenju in dojemanju virov energije s strani širše javnosti, sočasno s tem pa se bi bilo treba preusmeriti na novo tehnologijo kot so vodik in gorivne celice za uporabo v prometu, kot back up energija ali v gospodinjstvih. Povedati moram, da v Sloveniji obstaja pomanjkanje pri implementaciji znanja in razvoja nove tehnologije. Kot sem že omenil, tekom študija v tujini in med mandatom v javni upravi, tako na lokalni, kot na državni ravni, sem spoznal, da v Sloveniji niti ministrstva niti državni sekretarji v postopek sprejemanja odločitev ne vključujejo dovolj strokovnjakov. Odločitve so pogosto sprejete z namenom nabiranja političnih točk, osebnega mnenja ali pritiskov s strani vplivnih skupin . Potek postopka sprejemanja odločitev kaže na to, da »novi« pristopi ali nove tehnologije niso najbolje sprejeti in da je za premagovanje odpora do sprememb potrebno veliko časa. Žal ta proces ni kratkoročne narave, temveč traja več časa (10 let). Namesto, da bi v tem obdobju potekala postopna, a neprekinjena implementacijo, da bi bili cilji doseženi, se ukvarjamo s političnim preračunavanjem in s tem kdo bo zgubil in kdo dobil moč. Poleg kontinuiranosti je treba za učinkovito implementacijo novih tehnologij za OVE zagotoviti tudi zadostne finančne vire in natančne cilje. Ključnega pomena je zavedanje, da investicije v raziskovanje in razvoj zahtevajo večje denarne vložke, ki pa so lažje in preprosteje namenjene takšnim ciljem v državah, kot je na primer, Nemčija, in ne v državah, kot je Slovenija. V razvitejših državah je tudi lažje premagati strah in negotovosti, ki spremljajo rezultate razvoja novih tehnologij. Naj še dodam, da bi morala Slovenija začeti s spodbujanjem samostojnih investicij na področju proizvodnje energije, namesto da še vedno sloni na vladnem investicijskem načrtovanju in obstoječem trgu obnovljivih virov energije. Veliko priložnost, glede finančnih sredstev, imamo v Zelenem dogovoru in Načrtu za okrevanje po pandemiji.
V nacionalnem in podnebnem načrtu (NEPN) Slovenija do leta 2030 načrtuje proizvodnjo najmanj 75 % svoje elektrike iz nacionalnih virov, kar pomeni, da bi ohranila ali izboljšala trenutno zanesljivost svoje dobave energije. Ukrepi, ki promovirajo obnovljive vire energije, kot so navedeni v končnem NEPN, bi morali vključevati zmanjšanje administrativnih ovir in izboljšanje regulativnega okvira, ukrepi za spodbujanje učinkovitosti pa naj bi bili osredotočeni na obnovo stavb in industrijskih procesov.
Za učinkovito implementacijo nove tehnologije, bi morala v okviru enotne skupne ciljno usmerjene strategije vsa nacionalna ministrstva opraviti svoje naloge. Delo med ministrstvi mora temeljiti na sodelovanju, hkrati pa mora biti usmerjeno k istemu cilju, torej izboljšanju rasti države, pri čemer naj ne bi šlo za tekmovanje med različnimi političnimi strujami. Z drugimi besedami, preprečiti bi bilo treba, da bi politično preračunavanje in nabiranje točk brez razloga vplivalo na razvoj države.
