Apolitičnost se nam je zgodila, ko je populizem zmagal v boju za zaupanje v institucije in ko smo začeli verjeti, da je odsotnost ideologije pot do blaginje v naši državi = ko je apolitičnost prišla kot rešitev za vse naše težave. Zdi se mi, da je apolitičnost prerasla v antipolitiko, in da le-ta ni več odziv družbe na ukrepe in odločitve, ki jih sprejema oblast, ampak je postala modni trend, nekakšna celovita rešitev vseh naših težav, na katero smo, ker imamo težave, tako lahko nasedli. Če si apolitičen, si kul, veš nekaj, kar tisti, ki ga zanima politika, gre volit in analizira vsako potezo tako vlade kot opozicije, ne ve. Ti si se odločil že pred pojavo virusa živeti v mehurčku, medtem ko se na primer jaz, ki me zanima politika, sprašujem, kako je mogoče, da smo si dovolili preiti v stanje antipolitičnosti. Antipolitika ni in ne sme biti naš odziv na razmere v družbi, ne sme postati neka nova rešitev naših življenjskih težav, ne sme postati še en družbeni trend, še ena destrukcija, še eno razdvajanje, še ena delitev, nastala zaradi nerazumevanja razprav, ki se nam dogajajo na dnevni ravni.
Antipolitika je svoj triumf doživela, ko nam je pokazala, da je politika točka interesov, osebnega bogatenja in konfliktov, neenakosti in na koncu točka moči. Svoj triumf je doživela, ko je bolj kot kateri koli drug poklic križala vse tiste, ki so se bili pripravljeni spoprijeti s težavami in so seveda naredili nekaj napak. V tem zmagoslavju se je zgodil upad zaupanja državljanov v državne ustanove, to pa je ključnega pomena za delovanje neke družbe. In zdi se mi, da je prav ta upad zaupanja v ustanove, v politiko, nekakšna vrsta upravičene protipolitike antipolitike.Toda v politiki, tako kot na vseh drugih področjih življenja, ne smemo izgubiti upanja, optimizma, ne smemo dovoliti, da se naše življenje dogaja mimo nas, mimo našega odločanja. Ko se zgodijo krize, kot je ta koronakriza, je mogoče videti, koliko nas lahko antipolitičnost stane, kako pomembno je v resnici, ali nas vodi Donald Trump ali Jacinda Ardern, in kako pomembno je pravilno vodenje kriz. Trenutna državna politika, ki nima strateških projekcij in konceptualno zasnovanih vizij, ki je zreducirana na vsakdanji pragmatizem, vodi v antipolitiko, demagogijo in politiko, ki se oddaljuje od državljanov in na koncu uničuje ustanove ter ustvarja disfunkcionalnost temeljnih vrednot, na katerih sloni naša družba, sama sebe pa reducira na politikantstvo, v katerem ima le obliko javnega delovanja, pri čemer zaobide naše resnične težave in, kar je najhuje, ne ponuja nobenega izhoda. Politični programi, ki so polni propagande, prav tako ljudi odganjajo od politike, ker se ljudje počutijo zavedeni in čutijo prezir do političnega udejstvovanja, po drugi strani pa niti mi, državljani, ne kandidiramo za politike, ne govorimo javno in dovolj jasno, kaj nam je resnično pomembno, kakšno družbo želimo; postali smo pasivni državljani in dovoljujemo, da življenje teče mimo nas, in izbiramo politike, ki se nam ponujajo.
Če na naslednjih volitvah ne bodo kandidirali državljani, se nam bo zgodila prav ta izpraznjena politika, zaradi katere smo apolitični in antipolitični; zgodila se nam bo politika, ki bo s sistemom propagande, strahu in nadzora pred državljani skrivala svoje namene in prakse ter bo samo še več ljudi silila proč od politike ter ustvarjala odpor do nje. Moja naloga je politiko približati ljudem, ker vem, da brez politike ni resničnih sprememb v družbi, ni boljšega šolstva za naše otroke in ni varnega zdravstvenega varstva za nobenega od nas. Vem tudi, da če bomo še naprej živeli tako globoko antipolitično udejstvovanje, se nam lahko zgodi anestezija državljanske samozavesti in popolna degradacija državljanskega sodelovanja v demokratičnem političnem življenju.
Nobena politika ne more zadovoljiti vseh, zato je pojav večstrankarskega sistema prinesel sodobnejšo sliko naših volitev, pa tudi možnost jasnega vpogleda v politične programe ter v pripravljenost in energijo kandidatov. V teh programih in energiji, da nekdo iskreno dela na uresničevanju programa, se morda skriva ključ do zanimanja za politiko in zamenjave »nimam za koga glasovati« v morda »dejansko imam za koga glasovati«.
Zelo zanimiv se mi zdi trenutek, v katerem živimo zdaj. Mislim, da je politika s pojavom koronakrize zavrela in da s to vrelostjo raste tudi apolitičnost in antipolitičnost naše družbe. Želje po političnem udejstvovanju ni, volilna udeležba iz leta v leto pada, število neveljavnih glasovnic narašča, število članov v vseh političnih strankah pa pada in vse to posledično slabi državne ustanove. Odpor do politikov živi svoj vrhunec, odtujenost je vseprisotna in vse to nas vodi k dejstvu, da se noben posameznik ne želi vključiti v kakršno koli organizirano politično življenje. Pričakovanja od politike so ali zelo nizka ali so popolnoma izginila.
Naslednji korak iz tega stanja nujno vodi v ustvarjanje nove politične opcije, rast podpore gibanjem, vsebuje pa tudi grožnjo pojava populističnih voditeljev. Državljani so občutljivi, populisti pa to izkoriščajo in kažejo, kako so vsi politiki korumpirani, kar predstavlja dodatno nevarnost za vse nas, saj je tam, kjer je zaupanje v ustanove na visoki ravni, populizem zelo šibak, in obratno.
Toda vedno obstaja upanje. Upanje se napaja iz želje ljudi, da nekaj spremenijo in se navežejo na teme, ki se jim zdijo pomembne za njihov vsakdan. Zato bom do naslednjih volitev, državljanom ponuja nov pogled na politiko in skušal artikulirati želje oziroma prisluhniti potrebam po zeleni politiki. Nenehno bom govoril tudi o tem, zakaj je apolitičnost in antipolitika nevarna. Pred naslednjimi volitvami moramo povrniti zaupanje ljudi v demokracijo in institucije. Pred zeleno politiko, s katero želim kandidirati na naslednjih volitvah, moramo spremeniti odnos državljanov do politike in politikov, moramo se aktivneje vključevati v družbeno okolje.
Naj nam je všeč ali ne, imajo največjo vlogo pri spremembah prav politične stranke, ki so tako osovražene, da se ljudje v njih nočejo udejstvovati. Delno zato, ker smo polni strahu, delno zato, ker smo brez idej in energije in že dolgo nismo več aktivni državljani. Politične stranke so tiste, s pomočjo katerih je mogoče spreminjati politiko in ustanove. Ne smemo pozabiti, da tudi nevladne organizacije, tako kot vsa druga združenja državljanov, še kako koristijo družbi, a žal le kot korektivni dejavnik, ne pa kot nekdo, ki spreminja institucije in politično agendo.
Zato predlagam, da se vrnemo k politiki. Politika ni naša težava, ampak naša edina rešitev. Predlagam, da oblikujemo zeleno politiko kot osnovo za vsa naša nadaljnja dejanja.
