Današnji prvi pomladni dan me je spomnil na tekst Zdenka Roterja “Krhka slovenska politična pomlad”. V njem avtor govori o nasilju in kršenju človekovih pravic kot temeljnem načinu vladanja ‘partijske elite’ - govori o Sloveniji, priča o Jugoslaviji, vleče vzporednice s Češkoslovaško. Razmišlja o tem, kako je v letih 1987-1988 v Sloveniji prišlo do pluralizacije v politiki, do odmika od enopartijskega sistema in miselnosti.
Tekst ima zgodovinsko, a tudi učno vrednost. Predvsem zame, ki hlepim po političnem udejstvovanju, četudi vidim, da slovensko politiko še vedno krojijo iste osebe tistega časa. Takrat so bili mojih let, mukoma so prebijali plafon stihijske enomiselnosti, danes se zdi, da se prebijajo v prav nasprotno smer tega, kar bi morala biti enosmerna cesta družbenega razvoja.
Kaj je takrat presekalo enoumje? Avtor pravi, da je gibanje, ki je terjalo demokracijo, nastalo »od spodaj«, poganjala jo je nova generacija vseh družbenih slojev. Avtor pravi, da je »do streznjenja moralo priti tudi med najširšimi sloji prebivalstva - in prav to streznjenje je eden od temeljev novega množičnega gibanja za demokracijo, do katerega je na Slovenskem prišlo«.
Kaj je družbena limita, da pride do streznjenja in poenotenja različnih generacij vseh družbenih slojev?
Slovenija bo letos praznovala 30 let samostojnosti. Vodi nas štirinajsta vlada, tretja vlada Janeza Janše. Vlada te dni praznuje prvo leto delovanja. Prvo leto panoptikumskega obstoja praznuje tudi COVID-19. Slovenija se v tem času nevarno prostovoljno pridružuje državam, od katerih (načina delovanja) smo nekoč bežali. Slovenija ni več nova Švica, je nova Madžarska, nova Poljska, nova Češkoslovaška. Slovenija čečka preživete ideje v milijardne fonde Evropske komisije, hkrati pa se z njo pogaja o stopnji medijske svobode. Se je o tem moč pogajati? Slovenija piše pisma o nujnosti skupne politike cepljenja, a obenem ne priznava skupne evropske migracijske politike. In kot ključno, Slovenija, kot opozarja avtor v nekih drugih časih, nima »prevladujoče poti lastne ustvarjalnosti«, ampak ima »obrambno držo«, ki se kaže predvsem v pomanjkanju razvojne dolgoročne politike. Sam sem prvi v vrsti, da zapremo TEŠ6. A bom tudi prvi v obrambni vrsti, če do takrat ne bomo premislili razvojnega načrta Velenja. Sem prvi proti sežigalnicam, a vem, da jih potrebujemo (četudi ne v Sloveniji), dokler bomo vsako banano zavijali v trojni plastični ovoj. Sem proti vetrnicam, a sem prvi, ki razume, da Revoz za svoje delovanje potrebuje stabilno električno energijo.
Avtor dobršen del teksta nameni enotnosti (politike), spodbuja skupno prizadevanje za najboljše rešitve v korist države. Pri tem opozori, da je temeljna predpostavka iskrene politične enotnosti, da se vsi odrečemo »monopolu nad resnico«.
Tukaj na izpitu pade vseh devet političnih strank, ki trenutno kraljujejo v Državnem zboru. Vsaka si lasti svoj monopol nad svojo resnico. Dokler bo temu tako, bodo naši četrtki na nacionalni televiziji vedno enaki. Vedno jih bodo zapolnjevali isti obrazi, le leta jim bomo pripisovali. In potem se bomo orwellsko lahko le spraševali »kdo je kdo«.
