Ne samo, da je bila premiera najnovejšega Jamesa Bonda prestavljena zaradi krone, ampak je virus resno pretresel tako rekoč vse sektorje in naša življenja. Čas, v katerem največje svetovne multinacionalke prosijo za državno pomoč in se soočajo z vprašanjem donosnega poslovanja ter zmanjšujejo izdatke za naložbe, kar zelo negativno vpliva na poslovanje bank in posledično na gospodarstvo države, je čas, ki si ga pred letom dni nismo mogli niti predstavljati, da bi se nam lahko zgodil.
IHS Markit, londonsko podjetje za gospodarske raziskave, je ocenilo, da obstaja možnost, da bo Evropo epidemija bolj prizadela, ker so bile nekatere države, na primer Italija, že pred epidemijo blizu recesije. HIS Markit ocenjuje, da bi to lahko tudi ostalo evroobmočje potegnilo v recesijo in da je evropsko gospodarstvo bolj krhko od na primer ameriškega. Zato smo bili še lani priča ne le moteni oskrbi globalnih verig, ampak tudi njihovi popolni zaustavitvi. Ta kriza nas je soočila oziroma, še bolje, nas vrnila v krizo iz leta 2008, ko so podjetja po finančni krizi svojo širitev temeljila na prezadolževanju s »poceni denarjem«, ker so vlade in centralne banke s pomočjo različnih spodbud in ukrepi kvantitativnega popuščanja pomagale gospodarstvom in izdajale obveznice za širitev poslovanja, s čimer so korporativni dolgovi zunaj bančnega sektorja konec leta 2019 zrasli na 75 tisoč milijard dolarjev, v primerjavi z 48 tisoč milijardami dolarjev konec leta 2009 (podatki Inštituta za mednarodne finance, Washington).
Ta račun, po analizi številnih strokovnjakov in medijev, bo treba plačati in lahko poveča škodo, ki jo povzročil pojav koronavirusa.
Vlade po vsem svetu, pa tudi naša, poskušajo ublažiti gospodarske posledice s paketi pomoči za najbolj ranljive sektorje in podjetja, pa tudi za državljane, na primer z zniževanjem obrestnih mer, da bi spodbudile potrošnjo.
Trumpova administracija nam je govorila, da to »nikakor ni finančna kriza, ampak začasna situacija«, finančni minister Steven Mnuchin pa je razmere ocenil kot »kratkoročen gospodarski problem, ki ga bomo rešili«, a je bil lani guverner Francoske centralne banke (Banque de France) François Villeroy de Galhau govoril zelo podobno: da je »ta upočasnitev potencialno resna, vendar le začasna« in da »je situacija izjemna, vendar moramo ohraniti hladno glavo in odprte oči«.
Leto dni po epidemiji se vsi zavedamo, da že čutimo gospodarske posledice, in jasno je, da jih bomo občutili dolgoročno. Kitajska je na primer ena izmed držav, za katero velja, da se počasi postavlja na noge. Upoštevajoč, da je največji izvoznik na svetu in da je odločitev najprej sprejeti ukrepe za zagon gradbene industrije, skupaj s sprejetjem povsem novih ukrepov za okoljski nadzor podjetij, nekaj, kar pritegne pozornost analitikov po vsem svetu.
Koronakriza je še kako prizadela gradbeno industrijo, a mnogi vidijo kazalnik v gibanju v pozitivno smer skozi vrednost opravljenih gradbenih del. Nova težava, s katero se je med pandemijo soočala gradbena industrija, je bilo pomanjkanje strokovnega kadra, pa tudi izguba kadra, ki prihaja iz tujine opravljat gradbena dela, vendar kljub dejstvu, da številne dejavnosti v epidemiji mirujejo, se je gradbeništvo prebudilo in gradbeniki so se vrnili na gradbišča s kolektivnega dopusta.
Veliko vlogo pri zagonu gradbenega sektorja imajo država in infrastrukturni projekti na cestah, železnicah, pa tudi proračun za naložbe v promet, ki je letos rekorden, saj prvič presega milijardo evrov. Prav tako se državljani bojijo padca evra in mnogi se odločajo za nakup nepremičnin, zato gradbenikom letos ne bi smelo manjkati dela, podjetja pa se zavedajo, da morajo zagotoviti varno delo za 65 tisoč ljudi, kolikor jih sicer pri nas zaposluje gradbeništvo. Toda po drugi strani bi moralo gradbeništvo postati eden ključnih dejavnikov za pospešen izhod iz slovenske gospodarske krize in ne vidim, da država to razume in se trudi, da ne bi ponovila napak iz gospodarske krize leta 2009, ko smo beležili resen zaostanek v primerjavi z drugimi državami članicami EU in ko se je naš zaostanek BDP za povprečjem EU-28 povečal za skoraj 10 odstotkov. Kljub dobremu zagonu je v gradbeništvu prisoten upravičen strah, kljub podatkom, da nam gre trenutno dobro. Na terenu me ljudje, gradbeniki, arhitekti in projektanti sprašujejo, če se po mojem mnenju spet lahko zgodi, da država čez noč preprosto pozabi na svoje naložbene načrte in nenadoma zmanjša javne naložbe, saj se še vedno živo spominjajo krčenja slovenskega gradbenega trga na manj kot 40 odstotkov, ko so se ustavili drugi tir, tretja razvojna os, hidroelektrarna, torej prav ti projekti, ki jih je sedanja vlada ponovno aktualizirala.
Trenutno doživljamo zagon, a kaj, če se vlada iz nekega razloga odloči, da se bo tem projektom znova odpovedala?! Tako kot gradbene strokovnjake tudi mene skrbi in se strinjam, da se to iz nekega razloga lahko zgodi. Posledice bi bile v tem trenutku hujše kot leta 2009 in bi vplivale na celotno družbo. Vse države so v krizi in vse na svoj način iščejo rešitve za izhod iz nje, vendar je jasno, da je ena od naših možnosti za izhod iz krize zanašanje na lastne vire in osredotočenje na nacionalna gradbeništva.
Gradbeništvo v Sloveniji je močno izpostavljeno tveganjem političnih odločitev. Javna naročila predstavljajo 60 odstotkov storitev na gradbenem trgu, po drugi strani pa trg narekujejo tudi ponudbe iz tujine, ki so pogosto cenejše od ponudb naših gradbincev. Slovenska politika srčno vabi mednarodna podjetja, naj podajo seveda cenejše ponudbe, kar nas oddaljuje od vrnitve v nacionalno gradbeništvo. Vedeti moramo, da dajanje prednosti slovenskim gradbenikom v tem kriznem trenutku neposredno vpliva na evro, ki ga dajemo na primer za zdravstvo, šolstvo in pokojnine, in če ne bomo gojili nacionalnega gradbeništva ter ohranjali delovnih mest, bo ta evro iz našega proračuna šel za zdravstvo katerih drugih držav. Novoodprta slovenska Ikea, čeprav zasebni vlagatelj, je gradnjo svojega objekta zaupala izključno slovenskim izvajalcem. Slišati je nenavadno, toda država bi se morala zgledovati ter pozorno spremljati in nadzirati vse večje infrastrukturne projekte ter pravočasno črpati sredstva EU, saj se nam bo v nasprotnem primeru znova zgodila odpoved projektov, katerih posledic si ne želimo občutiti.
